Slovo panslovjansky koristi grěčsko pan-, čto znači vse-. Po tutoj pričině možno panslovjansky razuměti kako vseslovjansky.
Često govori se, že kolory na panslovjanskoj zastavě sut russke, odvrhu: modra (sinja/plava), běla, i črvena. Pomysl o russkom povodu panslovjanskyh kolorov jest od russkoj zastavy cara Petra Prvogo (1672-1725), ktory ju věrojetno prinosil iz niderlandskogo kraljevstva, kde byl na studijnom putu. Ale russke kolory byly v prošlyh stolětjah i dnes sut v različnom poredku od panslovjanskogo, kako jest takože na modernoj zastavě Russkoj federacije.
Trěba znati, že tute tri kolory byly od srědnogo věka popularnymi kolorami mnogyh evropskyh držav po pričině prostyh staryh tehnologij izrabotanja črvenogo i modrogo kolora (kromě mnogyh slovjanskyh krajin takože Velikoj Britanije, Norvegije, Islandije, Luksemburga, i několiko malyh němečskyh štatov do sjednjenja Němcije lětom 1871, i byli takože od konca 18-ogo stolětja široko znajeme kako republikanske kolory Francije i Sjednjenyh štatov Ameriky simbolizujuči svobodu novogo věka. Ikonografija vzhodnoj i zapadnoj crkv takože mnogo čestějše koristi tute kolory od zelenoj i drugyh, kde črveny jest kolor svetyh mučenikov i modry jest kolor Bogorodice (božjej materi svetoj Marije).
Široko znajemo mněnje o izmyšljenju panslovjanskoj zastavy na Prvom vseslovjanskom sjezdu v Pragě goda 1948 ne imaje nikaky historičny dokaz. Protivno tomu jest historično zapisano, že pražske ulice byli tutymi zastavami ukrašene od prvogo dnja vseslovjanskogo sjezda, itak panslovjanska zastava ne mogla byti rezultatom sjezda, ale byla znajema uže prěd započetjem sjezda možno od inspiracije republikanskyh kolorov francuzskoj revolucije. Trěba znati, že v času pražskogo vseslovjanskogo sjezda odbyvala se v Pragě takože revolucija s ljudimi na barikadah, iz ktoroj rezultat bylo odkydanje povinnoj raboty selskyh ljudij. Rabstvo (ktoro v Rossiji bylo odkydano lětom 1861) bylo v srědnoj Evropě odkydano uže lětom 1781, ale častečna povinnost selskyh ljudij rabotati ili platiti za aristokraciju i crkvu ješče prětrvala do tutogo revolučnogo lěta 1848.
Panslovjansky (modro - bělo - črveny) poredok kolorov medžu drugymi iměli ili dnes imajut zastavy Hrvatije (v obratnom poredku), Kraljevstva Srbov, Hrvatov i Slovencev i različnyh form Jugoslavije, i několiko regijonov iz byvšego SSSR kako napriměr Krym.
Russky (bělo - modro - črveny) poredok kolorov medžu drugymi iměli ili dnes imajut zastavy Russije i Russkoj federacije, Srbije (v obratnom poredku), Slovakije, Slovenije, Lužice, Češskoslovakije, Čehije, i srbskogo regijona Vojvodina.
- - -
Naš medžuslovjansky projekt takože imaje tri vseslovjanske kolory v originalnom poredku, ale dopolnjene žoltym (zlatym) kolorom, ktory jest važnoju čestju različnyh zastav dnešnyh držav Ukrajiny, Bosny i Hercegoviny, Sěvernoj Makedonije, i Črnoj gory.
Tekst pěsnje Ej, slovjani! sotvoril slovačsky evangelijsky duhovnik Samo Tomášik, kogda byl v Pragě lětom 1834. Muzika pěsnje jest poljsky Mazurek Dąbrowskiego, ale v povolnějšem i vyše akcentovanom tempu.
Pěsnja Ej, slovjani! služila kako himn vseslovjanskogo dviženja, medžunarodnoj sportovnoj organizacije Sokol (osnovanoj 1862 v Čehiji), i takože byla himnom Slovačskogo štata (1939-1945), Jugoslavije (1945-1992), i Državnoj unije Srbije i Črnoj gory (2003-2006). Interesno koriščenje pěsnje bylo v času Prvoj světovoj vojny (1914-1918), kogda vojini (najmě čehi, slovaki, i rusyni), ktori kako členi armije avstro-madžarskoj monarhije ne hotěli bojovati protiv srbskoj i russkoj armijam, i pěvajuč pěsnju kako slovjansky priznak prěběgali front na drugu stranu, kde potom tvorili Češskoslovačske legije bojujuče protiv avstro-madžarskoj monarhiji.
Ej, slovjani!
(medžuslovjansky)
Ej, slovjani, ješče naša
slovjanska rěč žije.
Ej, slovjani, ješče srdce naše
za naš narod bije!
Žije, žije duh slovjansky,
bude žiti věčno.
Grom i peklo, neprijaznj,
pobědimo močno!
Učestniki sjezda v Pragě 1848 pěvajut češsku verziju Ej, Slovjani! (iz jugoslavskogo filma Vuk Karadžić, 1987)
QR-kod članka