Hrvatska tradicija glagoljskogo pisanja na ostrovu Krk

kategorija: KULTURA - RELIGIJA - HISTORIJA
datum: 2018-01-01, avtor: aVM

Glagoljica jest originalna slovjanska azbuka od genijalnogo učitelja Slovjanov, svetogo Kyrilla. Svety Kyrill (Konstantin Filozof) sotvoril Glagoljicu za hristijansku misiju na Veliku Moravu v g. 863.

Glagoljica dala pravopisnu sistemu takože drugomu slovjanskomu pisanju – kyriljskoj azbukě (Kyrilici), ktoru v Bulgariji věrojetno iz grěčskoj abecedy i po vzoru Glagoljice kodifikovali učeniki svetyh Kirilla i Methodija, možno svety Kliment Ohridsky. Obače u Slovjanov někaka primitivna forma Kirilice kako koriščenje abecedy podobnoj grečskoj abecedě možno byla uže prěd Glagoljiceju, oficijalna Kirilica dostala od Glagoljice red znakov (ABVGDEŽ...), imena znakov, numerične značenja znakov, poluglasy (tvrdy i mekky jer) i zakony pravopisanja. Glagoljica dala Slovjanom najstarši dnes znajemy slovjansky tekst: prědslovje Proglas od svetogo Kyrilla i takože prvy tekst slovjanskoj Biblije od svetogo Methodija. Glagoljsky pisany staroslovjansky jezyk byl tretjim (po grěčskom i latinskom jezykah) oficialnym literarnym jezykom evropejskogo hristijanstva i byl prijety jednočasno u Rimskogo Papy i Ekumeničskogo Patrijarha v Konstantinopolu (Carigradu).


rukopisna Glagoljica

Vse glagoljske znaky (takože po jihnom vzoru kyriljske znaky) imajut svoje akrofonične imena odlično pomagajuči jihnomu učenju:

A = az (ja), B = buky (znaky, pismena), V = vědi (znajuči), G = glagolju (govorju), D = dobro (dobro), E = jestj (jest), Ž = živěti (žiti), ...

Početok ovoj pěsnje možemo medžuslovjansky prěložiti kako: «Ja znaky znajuči govorju (, že) dobro jest žiti ...» Tu vidimo pričinu, začto Kyrilica dnes imaje nazvanje Azbuka.

Naučniki dnes točno ne znajut grafične vzory, iz ktoryh svety Kyrill tvoril glagoljske pismena. Možemo poznati samo několiko malo takyh pismen (napr. jevrejske C,K,Š ili latinske P,V ili grěčske F,G,L,M), ale podoba boljšej časti pismen jest neznana. Možno Glagoljica drži tajne bizantijske simboly (napr. znaky I,S v najstaršej formě Glagoljice byli trivugolnik i krug kako simboly Boga i Zemje, ktore v kombinaciji "IS" tvoret obraz dvoh ryb kako astrologičny znak Isusa Hrista i hristijanstva, znak A jest križ kako prvy osnovny znak věry, druge znaky sut možno podobne znakom iz drugyh abeced (napr. koptske Ž), ale vkupě trěba skazati, že svety Kyrill izmyslil originalny, lingvistično točny i kaligrafično lěpy sistem pisanja slovjanskoj rěči.

Historija Glagolice

Glagoljicu koristili v vrěmeni Velikoj Moravy v 9-om stolětju vsi Slovjani. Potom Slovjani byvši v kontaktu s Bizantijeju, ktora byla grěčskym naslědnikom vzhodnorimskogo cěsarjstva, prěšli na Kyrilicu kako grěčsku abecedu razširjenu několiko malo specifičnymi znakami slovjanskyh zvukov, i drugi Slovjani byvši v kontaktu s katoličskym Rimom i naslědnikom zapadnorimskogo cěsarjstva prěšli na Latinicu.


Glagoljica v 9-om stolětju

Ale jest jedin interesny historičny fenomen slovjanskoj pismennosti v Glagoljici: hrvatsko koriščenje Glagoljice, ktoro bylo neprěstanno v tečenju od 9-ogo stolětja do konca 19-ogo stolětja. Hrvati svoju Glagoljicu koristili dolgyh 1000 lět i dělali interesne inovacije: Sotvorili modernu vuglatu grafičnu formu Glagolice, izmyslili okolo 170 kaligrafičnyh ligatur, od 15-ogo do početka 20-ogo stolětja tiskali knigy v Glagoljici. Interesno ješče jest, že hrvatske glagoljske knigy tiskali takože v italijanskom Rimu i drugyh krajinah. Glagoljska pismennost jest neoddělima čast hrvatskoj narodnoj kultury.

Glagolica dodnes jest v Hrvatiji dobro znajema. Na ostrovu Krk v gradu Vrbnik jest vsaky god otvorjena medžunarodna lětna škola glagoljskogo pisanja, i Glagoljica jest važnym instrumentom turističnoj aktivnosti i atraktivnosti tutogo ostrova. Kromě grada Vrbnik, kde možemo viděti mnogo glagoljsko pisanyh historičnyh pamětnikov, to sut ješče napriměr podobne grady Omišalj i Krk i monastyr blizko grada Punat na maličkom ostrovu Košljun.


vhod do hrvatskogo monastyra v Punatu s napisom "Mir i Dobro"

Nedaleko od grada Baška jest na ostrovu Krk najboljši i najvažnějši hrvatsky pamětnik Glagoljice – Bašćanska Ploča iz hrama svetoj Lucije v sělu Jurandvor. Tutoj dragy kamenj hrvatskogo jezyka jest najstarši starohrvatsky tekst iz vrěmene okolo g. 1100. Jest to potvrdženje opata Držiha i opata Dobrovita o činu kralja Zvonimira, ktory daroval jihnomu monastyru nekoriščenu zemju (ledinu), i o gradovanju hrama svetoj Lucije. Tutoj kamenj takože dokazyvaje prěhod od staroj velikomoravskoj okrugloj formy Glagoljice k novoj harakteristično hrvatskoj formě vuglatoj Glagoljice.


Bašćanska Ploča

Fenomen hrvatskoj Glagoljice i drženje liturgije v slovjanskom jezyku i koriščenje pismennosti v originalnoj slovjanskoj abecedě mnogo interesovali češskogo kralja i rimskogo cěsarja Karla IV., ktory do Čehije hotěl vratiti tradiciju slovjanskoj pismennosti svetyh Kyrilla i Metodija, i po tutoj pričině prizval monahov iz Hrvatije, ktorym v godu 1347 ustanovil v Pragě Emauzsky monastyr, ktory dnes imaje češsko ime "Na Slovanech". (Emauzsky monastyr dostal svoje ime od judejskogo grada Emauz, kamo prišel vozkrěšeny Hristos.) Tutoj monastyr naslědil tradiciju svetogo Prokopa, ktory v Čehiji v 11-om stolětju držal velikomoravsku tradiciju, i koristil staroslovjansku pismennost v Sázavskom monastyru vzhodno od Pragy.


glagoljske ligatury

Hrvatski i češski monahi v Emauzskom monastyru načeli glagolsky pisati v staroslovjanskom, hrvatskom i češskom jezykah. V monastyru byla napisana Češska glagoljska Biblija i druge teksty. Ljudi v Pragě zvali tyh Glagoljicu znajučih monahov kako glagoláši.

Čudna historija Reimskogo evangelja

Interesny put hrvatskoj Glagolice iz Pragy
črěz Istanbul do Reimsa k francijskym kraljam.

Jedna kniga tutyh pražskyh glagoljskyh tekstov iz goda 1395 (ktora iměla v sobě ješče několiko stranic po legendě pisanyh v Kyrilici svetym Prokopom Sázavskym) putovala v godu 1451 s husitskoju delegacijeju do Konstantinopoljskogo patriarhata (Konstantinopol jest dnes turečsky grad Istanbul) kako čast dokazanja pravosti husitskoj věry. Ale Konstantinopol v g. 1454 padl pod Osmanskym atakom. Poslě stolětja v Konstantinopolu na bazaru toj tekst v g. 1554 kupil francijsky kardinal Charles de Loraine kako dar do katedralnogo hrama v gradu Reims. Polučilo se, že v Franciji nikto ne znal čitati toj tekst, ale vsi sobě myslili, že to jest mnogocěnny tekst od jednogo iz najboljših hristijanskyh pisateljev – svetogo Jeronima (347–420), ktory byl po legendě iz slovjanskogo naroda i prěložil Bibliju do latinskogo jezyka. Po pričině togo bluda francijski kralji pri svojej koronaciji prisegali na odlomok slovjanskogo teksta iz Pragy, ktorogo pravy smysl ne znali. Pravdu poslě 200 lět našel russky carj Petr I. Veliky, ktory v g. 1726 posětil Franciju, ukazali jemu neznajemu cěnnost iz Konstantinopola, ale on poznal pisanje, i načel iz najsvetějšej francijskoj knigy po russky čitati, zatože jegov russky jezyk byl blizky staromu češskomu. Dnes tuto Reimsko Evangelje, jegože 200 lět Francija zvala Texte du Sacre, leži v arhivu muzeja Reimskoj biblioteky.


Reimsko evangelje

Glagoljica dnes

Blagodareči hrvatskoj kulturě, Glagoljica jest dodnes znajemo pisanje. Slovjanske narody dnes koristet Latinicu i Kirilicu, ale ni Latinica ni Kirilica ne sut 100% originalne slovjanske pisanja kako byla Glagoljica. Latinica s diakritičnymi znakami jest od rimskogo pisanja i takože Kirilica imaje bazu od grěčskogo pisanja.

Glagoljica dnes imaje svoj medžunarodny kod UNICODE i UTF-8 i na Internetu možno brati lěpe glagoljske pismena. Moderna kompjuterna Glagoljica imaje vse potrěbne znaky vkupě s znakami jatj (ě, ije, ѣ), ju (ю) i jery (ь, ъ). Na ostrovu Krk i na drugyh městah v Hrvatiji možno viděti ljudi, ktori glagoljskym tekstam razumějut, i pišut Glagoljicu na svoje avta, lodice ili domy, i imajut glagoljske napisy na svojem oděnju ili tatuovanje na svojej koži. Kto znaje Glagoljicu, domysli sobě veliku čast kulturnoj historije vsih Slovjanov.


dnešna glagolska kultura - znak "B" u gradu Baška